Kako se je na Balkanu rojeval nacionalizem

Zgodovinarji pogosto pojasnjujejo, zakaj se je nekaj, kar se je zgodilo, moralo zgoditi. V primeru vzpona balkanske nacionalne države njihov veliki razlagalni načrt pripisuje uspeh krščanskega nacionalizma porajajočim se trgovskim diasporam in vplivu zahodne ideologije. Vse to ne bi igralo velike vloge, če ne bi bilo osmanske vojaške in upravne šibkosti, še posebej na obrobju imperija, ter spreminjajočega se mednarodnega razmerja sil. Srbi so bili vojaško poraženi že leta 1810, Grki 1827 – kljub temu so si pridobili državnost.

Novi državi sta bili ubobožani kmečki deželi. Srbija je bila po Lamartinovih besedah »ocean gozdov z več prašiči kot ljudmi«. Srbsko intelektualno življenje je bilo v habsburških deželah veliko bolj razvito kot v Beogradu. Novo grško kraljestvo je naseljevalo mogoče 800 tisoč grkov, medtem ko jih je več kot dva milijona ostalo podanikov Porte. Nobena urbana naselbina v Grčiji se niti od daleč ni mogla primerjati s prefinjenostjo in bogastvom osmanskih mest, Izmira, Soluna in same prestolnice.

Novi državi sta uživali osvoboditev izpod muslimanskega jarma, toda njun ponos, da sta si izborili svoje lastno mesto pod soncem, je bil pomešan z globokim občutkom inferiornosti v odnosu do velikih sil. Njuno zmagoslavje tudi ni pomenilo, da so ljudje na Balkanu takoj začeli razmišljati na način nacionalne države. Nasprotno, »Romunija« in »Bolgarija« sta bila pojma, ki sta še leta 1830 navdihovala zgolj peščico intelektualcev in aktivistov, »Albanija« in »Makedonija« pa po vsej verjetnosti skorajda nikogar.

Proces izgradnje nacionalne države na Balkanu je zajemal celotno devetnajsto stoletje. Bil je razvlečen in eksperimentalen in je mnoga mala ljudstva ohranil za podanike imperialnih sil, pa naj bo pod Osmani, ali v primeru Hrvatov, Slovencev, Srbov, Romunov in drugih, tudi pod Habsburžani. Kljub vsemu se je za avtonomijo izkazalo, da ni alternativa popolni nacionalni neodvisnosti, kot so upali mnogi federalisti znotraj in zunaj osmanskega imperija, temveč uvod vanjo. Prehod od avtonomije k neodvisnosti je v primeru donavskih kneževin trajal več kot stoletje, desetletja za Srbijo in Bolgarijo in manj kot tri leta za Grčijo.

Velike sile so se na veliko vmešavale v notranje zadeve novonastalih držav. Imenovale so njihove kralje, med nezaposlenimi potomci evropskih kraljevih hiš, sestavile njihove ustave ter izbrale skupine vojaških in civilnih svetovalcev; od Bavarcev, ki so s kraljem Otonom vodili Grčijo v štiridesetih letih, do Rusov, ki so Bolgarijo vodili v osemdesetih letih 19. stoletja, vključno z njeno armado in vojnim ministrstvom. Določale so meje in prikrajale ozemlja na diplomatskih konferencah. Vsem vpletenim so z diplomacijo vojaških groženj in ekonomskim zvijanjem rok vsiljevale svoje želje. Kljub temu njihov nadzor nad novimi državami ni bil zagtovljen, kot so Rusi lahko ugotovili v Romuniji in Bolgariji ter Avstrijci v Srbiji. Velike sile so se uklonile silam nacionaliza in ustvarile neodvisne države. Toda od takrat naprej so poskušale ohraniti preostanek osmanskega imperija. Njihove napore je spodnesla moč ekspanzionizma, ki je igrala osrednjo vlogo v popularni politiki držav, ki so jih same ustvarile.

Občutek poslanstva v balkanski politiki so poganjale sanje o ozemeljski ekspanziji. Vse države so lahko pokazale na neodrešene brate ali zgodovinsko ozemlje onkraj meja, ki so jim jih odredile velike sile: Romuni v madžarski Transilvaniji; Srbi v habsburški Hrvaški in na osmanskih ozemljih; Bolgari na ozemlju sanstefanske države, za katero so bili ogoljufani; Grki, v primežu »velike ideje« o novem bizantinskem imperiju – so odreševali helenizem širom osmanskega imperija od Krete do Črnega morja. Popularni iredentizem je mobiliziral javno mnenje, financiral čezmejne vdore tolp in iregularnih enot ter pogosto, hočeš nočeš, prisilil balkanske monarhe k nepremišljenim avanturam, v nasprotju z nasveti in željami velikih sil.

Toda če so balkanske države precenjevale svoje iredentirstične sposobnosti, jih velike sile niso vzele dovolj resno. O svojih novih stvaritvah so imele slabo mnenje in so z njimi pogosto ravnale kot z marionetami. Za avstrijskega zunanjega ministra Andrássyja so bile leta 1873 avstrijske bližnjevhodne sosede »divji Indijanci, s katerimi je treba ravnati kot neukročenimi konji in jim z eno roko ponuditi koruzo, z drugo pa zagroziti z bičem«. Nadvojvoda Franc Ferdinand je Srbijo opisal kot deželo »roparjev in morilcev in banditov in nekaj slivovih dreves«.

Leta 1914, ne poslednjič v balkanskih odnosih s silami, je na koncu rep mahal s psom.

Foto: Ron Haviv

Vir: Mark Mazower, Balkan: od konca Bizanca do danes, Založba Krtina, Ljubljana 2008, str. 94 – 110

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s