Kako so oderuhi Bogu čas kradli

Jacques Le Goff: Denar in življenje. Gospodarstvo in vera v srednjem veku. Prevod Gregor Moder, spremna beseda Mladen Dolar. Založba Sophia, Ljubljana 2012, 130 str., 15,80 eurov.

Bratje moji, bratje moji, poznate greh, ki nikoli ne počiva, ki ga počnemo brez prestanka? Ne? In vendar je, eden in edini, in zdaj vam ga bom izdal. To je oderuštvo. Denar, dan na obresti, vsekozi dela in brez prestanka spočenja denar. Nikoli se ne utrudi. Poznate, bratje moji, delavca, ki ne počije v nedeljo in o praznikih, ki ne neha delati, ko spi? Ne? Glejte, oderuške obresti vseskozi delajo, podnevi in ponoči, v nedeljo in o praznikih, v spanju in budne! Delati med spanjem? Oderuštvo, ki ga podžiga Satan, je zmožno tega peklenskega čudeža. Tudi zato je žalitev Boga in reda, ki ga je postavil. Ne spoštuje ne naravnega reda, ki ga je po svoji volji dal v svet in v naše telesno življenje, ne koledarske ureditve, ki jo je določil. Mar niso oderuški denarji kakor vprežni voli, ki orjejo brez prestanka? Greh brez počitka in brez konca si zasluži kazen brez premora in brez konca. Oderuštvo, neomajno privrženo Satanu, lahko vodi samo v večno služnost Satanu, v neskončno kazen v peklu! (Tabula exmplorum, 13. stoletje)

Sveta Trojica: oderuhi, muzikanti, kurbe

V visokem srednjem veku so zavračali ali prezirali veliko poklicev; sprva so bili prepovedani za duhovnike, pozneje tudi za laike ali so jih vsaj imeli za poklice, ki zlahka vodijo v greh. Na seznamu so bili največkrat: gostilničarji, mesarji, rablji potujoči muzikanti in glumači, čarodeji, alkimisti, zdravniki, vojaki, zvodniki, vlačuge, notarji, trgovci, pa tudi tkalci, slaščičarji, čevljarji, vrtnarji, slikarji, ribiči, brivci, sodni uradniki, cariniki, krojači, dišavarji, drobovinarji, mlinarji in tako naprej.

V ozadju so bili tabuji preprostih družb, tabu krvi in drugih telesnih tekočin, nečistosti, denarja. Drugo, bolj krščansko in srednjeveško merilo, pa se je nanašalo na sedem poglavitnih grehov. Gostilničarji, lastniki kopališč, krčmarji in potujoči muzikanti so imeli radi razvrat in so bili izključeni v imenu pohote. Trgovce in pravnike je zaznamoval pohlep, kuharje požrešnost, viteza napuh, berača lenoba…

Postopoma so večino omenjenih poklicev deloma ali v celoti rehabilitirali, oderuh, najslabša vrsta trgovca, pa je ostal eden redkih, katerega poklic je bil pogubljen že secundam se oz. de natura – sam po sebi, po naravi. Enako muzikanti in vlačuge. Tem trem prekletim poklicem sta bili odklonjeni dve posebni pravici, priznani drugim skupinam ljudi, ki so opravljali sumljiv poklic: krščanski pogreb in pravica miloščine. Njihova končna postaja je bila znana: pekel. Tako do pojava vic…

Oderuh kot “Nosferatu predkapitalizma”

Francoski zgodovinar Jacques Le Goff sodi med najpomembnejše sodobne raziskovalce evropskega srednjega veka, slovi pa tudi kot zagret nasprotnik stereotipnih pogledov na srednji vek, ki ga po krivci povezujemo z vsesplošnim mračnjaštvom in iracionalnimi verskimi izpadi, kljub temu da sta sodobna družba in kultura močno prežeti prav z motivi tistega časa.

Le Goff v Denar in Življenje: Gospodarstvo in vera v srednjem veku obravnava fenomen oderuštva oz. oderuha na prehodu iz 12. v 13. stoletje, v času “renesanse 12. stoletja”, ko so se “vrednote spustile na zemljo” in se je Krščanstvo, na vrhuncu živahnega razcveta po letu 1000, na lepem znašlo v nevarnosti. Tradicionalne krščanske vrednote je začelo razjedati denarno gospodarstvo.

Der Mammon un sein Sklave, Sascha Schneider (1870 – 1926)

Oderuha, “vampirja, ki je pil denar”, se je krščanska družba dvakratno bala, saj so ga pogosto poistili z Židom, ki je umoril Boga in mori otroke ter skruni hostijo. Le kako naj bi vera, v kateri sta si bila Bog in denar po izročilu nasprotnika, upravičila bogastvo? Kot pravi Matejev evangeilj: “Ne morete služiti Bogu in Mamonu.” Cerkev in laična oblast sta oderuha nagovarjali: “Izberi: mošnja ALI življenje.” Oderuh si je pa mislil: rajši imam “mošnjo IN življenje”.

Srednjeveški oderuh je bil v čudnem, shizofrenem položaju. Današnji zgodovinarji mu priznavajo, da je bil predhodnik gospodarske ureditve, ki se je na Zahodu kljub nepravicam in hibam stekala po poti napredka, kapitalizma. V tistem obdobju pa je bil zasramovan v vseh pogledih. Ljudje so mu na skrivaj dvorili in ga občudovali, hkrati pa so se ga bali in ga zaničevali ter preklinjali zaradi denarja. Oderuh je moral prikrivati svoje bogastvo in svojo moč, vladal je v senci in tišini. Stric iz ozadja.

Usura, hidra

Usura, oderuštvo, je bila pošast z veliko glavami, hidra. Označevalo je celo vrsto praks. V glavnem pa je veljalo, da gre za oderuštvo, če si je posojilodajalec vzel obresti pri operacijah, ki ne bi smele dati povoda za obresti. Ni šlo za jemanje vsakšnih obresti. Oderuške obresti in obresti nista bila sinonima, tako kot nista bila uzura in profit. Oderuštvo je bil nedopustni pribitek, nezakonit presežek. Ena od srednjeveških definicij pravi: “Oderuštvo je, kadar dobiš več od tistega, kar si dal.” Vir preganjanja oderuških obresti je bil status denarja v srednjeveški cerkveni doktrini in mentaliteti. Denar je neploden, z oderuštvom pa je delal mlade.

Oderuh, Hieronymus Hess (1799-1850)

Oderuh, Hieronymus Hess (1799-1850)

Tako je v 5. stoletju pojasnil Janez Zlatoust: “Mar ni tisti, ki da v najem nivo in vzame zakupnino ali hišo in dobi najemnino, podoben onemu, ki posoja denar na obresti? Zagotovo ni. Prvič ni zato, ker je edina naloga denarja plačilo cene za nakup; potlej zato, ker zakupnik oplaja zemljo in najemnik uporablja hišo; v obeh primerih kaže, da je dal lastnik svojo stvar v uporabo v zameno za denar in je po svoje zamenjal zaslužek za zaslužek, posojeni denar pa se ne more izrabiti; in naposled, z izrabo se njiva počasi izčrpa in se hiša skvari, posojeni denar pa se ne zmanjša in se ne postara.”

“Vsak greh kdaj pa kdaj zadrema, oderuštvo pa greši vseskozi”

Židovsko-krščansko izročilo je oderuhu naprtilo dvatisočletno prekletstvo. Tudi nove vrednote 13. stoletja, ki so poveličevale delavca in delo, so ga najprej izvrgle kot sovražnika sedanjosti. Srednjeveški ljudje so sicer na začetku videli v delu kazen za izvirni greh, pokoro, pozneje pa je postalo delo orodje odrešenja, dostojanstva in zveličanja. Oderuh pa je bil brezdelnež, vreden še posebnega zgražanja. Bil je tat posebne vrste, saj je kradel Bogu.

Prodajal je namreč čas, ki je potekel od trenutka, ko je dobil posojilo povrnjeno z obrestmi. Lastnik časa pa je bil edinole Bog. Oderuštvo je bil hud, permanenten greh. Oderuh greši ob vsaki uri, minuti, sekundi, ob nedeljah in praznikih, podnevi in ponoči, brez najmanjšega oddiha. “Vsak greh kdaj pa kdaj zadrema. Oderuštvo pa vseskozi greši. Ko njegov gospodar spi, oderuštvo ne spi, ampak se brez prestanka veča in raste,” je na začetku 13. stoletja oznanjal neki pridigar.

Zmernost v življenju, pot do zveličanja

Oderuštvo je v srednjem veku služilo kot prvovrstna snov za exempla, popularne moralične prilike, zgodbe in anekdote, s katerimi je cerkev strašila ovčice. Te poučne zbirke svarilnih zgledov so prinašale strašljive zgodbe o tragičnih koncih oderuhov in mukah, ki so jih trpeli v peklu. Toda religiozna gorečnost se je počasi, a vztrajno, začela uklanjati novi ekonomski realnosti. Postopoma je kritika veljala ne obrestim kot takim, temveč le čezmernim obrestim, pretiranim, oderuškim obrestim, ki so presegle obrestne stopnje v pogodbah, pri katerih so bile dovoljene. Med letom 1000 in 13. stoletjem se je dovoljeni maksimum ustalil na 33,5 odstotka.

Satan v Dantejevem Peklu, Gustave Dóre (1832 – 1883)

Nove prakse in vrednote, ki so se razvile na področju, ki ga danes imenujemo gospodarstvo, so zožile manevrski prostor oderuhov. Vse več jih je dobilo priložnost, da se rešijo pekla s posojanjem na dovoljene obresti ali pa z zmernostjo. Pojem zmernosti je bil oblika ideala mere, ki se je pod vplivom zgodovinskega razvoja in antičnih piscev, ki so postali v času “renesanse 12. stoletja” spet popularni, uveljavila tako v teologiji kakor tudi v navadah. Sredi 13. stoletja je francoski kralj Ludvik Sveti ravnal po zlati sredini v vsaki stvari, v oblačenju, za mizo, v pobožnosti, v vojni, in jo poveličeval. Potemtakem se je iz Satanovih zank lahko izmuznil tudi umerjeni oderuh.

Nastanek vic

Ključna za usodo oderuha pa je bila “iznajdba” vic, ki jih je Le Goff na dolgo popisal in razčlenil v Nastanek vic (Studia humanitatis, 2005).

Ko so v velikem razcvetu Zahoda cerkvene avtoritete presodile, da je poenostavljeno nasprotje med rajem in peklom neznosno in so se okoliščine združile za določitev še tretjega kraja onstranstva, kjer bi se mrtvi lahko očistili ostankov grehov, je vzniknila beseda, purgatorium, in označila končno identificirani kraj: očiščevališče, vice. Mrtvi so bili v vicah upravičeni  do nekakšnega “dodatka v življenjepisu”, predvsem pa so bili prepričani, da bodo po koncu očiščujočih preizkušenj odrešeni in bodo odšli v raj. Vice so imele namreč samo en izhod, v raj.

Vice, Cristóbal Rojas (1857–1890)

Bisveno se je zgodilo, ko je bil umrli poslan v vice. Vedel je, da bo na koncu odrešen, najpozneje ob poslednji sodbi. In če je oderuh kradel čas, je lahko zdaj čas tudi vrnil. Trajanje mučnega bivanja v vicah pa ni bilo odvisno samo od količine grehov, ampak tudi ljubezni bližnjih. Sorodniki, bratovščine, katerih člani so bili, verski redovi, katerih dobrotniki so bili, svetniki, ki so jih še posebej časti, so lahko z molitvami in darovi skrajšali njihovo bivanje v vicah.

Vice so bile upanje. Upanje za oderuha pred dokončnim kesanjem, upanje, da bo odrešen, da bo lahko obdržal denar in življenje, večno življenje v onostranstvu. Oderuh se je zdaj namreč lahko tik pred smrtjo odkupil na tri načine: s spovedjo, s kesanjem in s pokoro. Predvsem pa s kesanjem. Oderuhu, ki ga je preganjala smrt in mu je Hudič v zadnjem trenutku vzel možnost govora, da se ni mogel spovedati, in ni imel časa, da bi vrnil denar, se je lahko rešil le z iskrenim kesanjem. V skrajnem celo ni bilo nujno, da so bili ljudje prepičani o njegovem kesanju. Bog je že vedel…

In tako se okoli leta 1220, v zadnjem poglavju Dialogus miraculorum Cesariusa iz Heisterbacha – v njem je cisterjanec popisal približno enako eksemplov o mrtvih v peklu, v vicah in v raju – v enem od kotičkov vic, na lepem, nepričakovano, nezaslišano, v posmeh vsem krepostnim ljudem, pojavi oderuh.

“The rest is history”

“Ena lastovka ne prinese pomladi. En oderuh v vicah ni prinesel kapitalizma. Ena gospodarska ureditev je zamenjala drugo šele na koncu dolgih in najrazličnejših ovir. Zgodovina so ljudje. Začetniki kapitalizma so bili oderuhi, trgovci prihodnosti, trgovci v času denarja. Bili so kristjani. In pred pragom kapitalizma jih niso zaustavile pozemske posledice cerkvenega preganjanja oderuštva, ampak jih je zadržal strah, tesnoben strah pred peklom. V družbi, v kateri je bila zavest vselej verska zavest, so bile ovire v prvi vrsti – ali na koncu koncev – verske. Oderuhovo upanje, da se bo z vicami izognil peklu, je pomagalo potiskati gospodarstvo in družbo 13. stoletja v kapitalizem,” knjigo zaključi Le Goff.

Tiranija kapitalizma, James Schlarmann, 2013

Kot je znano, se bo ob koncu srednjega veka pojavila trgovina z odpustki, ki je bila, tako Mladen Dolar v predgovoru, »gotovo genialni domislek kakega zvitega oderuha«. »The rest is history,« pravi Dolar in nadaljuje, da je bila prav trgovina z odpustki poglaviten vzrok za krizo, ki je nazadnje terjala intervencijo protestantizma, katerega etika bo po Maxu Webru naposled šele zares utelesila duha kapitalizma.

Advertisements

One response to “Kako so oderuhi Bogu čas kradli

  1. Pingback: Ni me sram iskati resnice·

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s